Morda je čas razčistiti največjo naivnost mnogih, da je možno od videografije živeti kar iz danes na jutri. Da v kolikor kupiš drago/poceni kamero ali DSLR, nekaj dodatne opreme in sposoben PC boš lahko že kar služil mastne pare. Naivnost do kraja. Če bi bilo v tem kaj resničnega, bi bilo življenje mnogih precej lažje. Naj že v začetku razčistim, da to ni tipična služba, kjer vstaneš ob 7ih zjutraj, greš na malco ob 12ih in domov ob treh popoldne.  Po službi pa greš ven z bejbo, se družiš s prijatelji in žuraš do poznih ur. To niti ni “šiht”, kot si ga 99% ljudekov predstavlja, ki so vajeni dveh izmen dela (dopoldne/popoldne). Najsi bo to v gospodarstvu ali v javnem sektorju. Tukaj ni pomembna služba kot taka, ampak da imaš DELO. Vsak dan v tednu, 24ur na dan in vse praznike pozornost usmerjaš le v to, da imaš dovolj dela za lastno preživetje.

Vsaj iz lastnih izkušenj lahko povem, da video produkcija ni lahek posel, še najmanj pa velja prepričanje, da ga lahko popolnoma obvladaš ali da je ta posel čisto preprost.  Recimo 5 let je tega, ko sem se v času faksa vrgel v video področje, pa še danes ne morem reči, da bi lahko od tega preživel. Resda sem se v tem času ogromno naučil, zaslužil za kar nekaj opreme, ampak še zdaleč nisem osvojil vsega, kar bi moral znati in vzpostaviti reden dohodek za preživetje. Enostavno ni tako lahko.

Da pa lažje razčlenim, zakaj video področje ni za vsakogar, bom stvari pojasnil v več točkah.

1. Znanje

Če si eden takih, ki jih je videografija navdušila šele na multimedijskem/agrft faksu, potem dobiš vsaj nekaj začetnega znanja s katerim lahko tudi nekje začneš. Znanje je vsekakor prva in glavna alineja, ki bi jo moral vsak snemalec osvojit. Kaj pomeni kadriranje, kaj so plani in rakurzi so osnovna teoretična znanja, ki ti morajo priti v kri, da ob rokovanju s kamero že avtomatično pravilno nastaviš brez da bi sploh pomislil kdaj in kako si se to učil. Če se kader spreminja, morajo tvoje roke samodejno odreagirati in popravljati kamero. Ko pa gledaš video izdelke drugih pa ti mora postati slabo, ker nekaj ni v redu.  Teoretičnih znanj se je najlažje naučit preko tečajev, za šparovne pa obstajajo tudi mnogi spletni portali s tovrstno vsebino. Z nekim začetniškim znanjem morda celo dobite delo na kakšni lokalni televiziji. Boste celo boljše snemali od trenutnih televizijskih snemalcev, kjer še vedno zaposlujejo folk z nič teoretičnega znanja.

2. Tehnologija

Na našo žalost se tehnologija na video področju tako hitro spreminja, da je treba biti stalno na tekočem. Kaj kamere omogočajo, kakšne so njene slabosti, za katerega proizvajalca se bomo odločili, ali so DSLRji boljša izbira, kaj to potegne za sabo, kolikšni bodo stroški v prihodnosti, kaj ponujajo (ne)uradne nadgradnje, kako je z rokovanjem in še mnogo vprašanj ob vsakem nakupu. Nikoli ne boš večen pristaš le ene znamke, saj se tehnologija pri vsakem podjetju spreminja v take skrajnosti, da je treba vedno dobro premisliti kaj tebi najbolj odgovarja pri delu. Recimo; Canon DSLRji imajo odličen hack, ki znatno poveča uporabnost fotoaparatov pri snemanju, medtem pa isto podjetje nima niti ene slowmotion kamere, zaradi katere se moraš obrnit proti Sonyu. DSLRji so sicer kompaktni, poceni in omogočajo kvalitetno snemanje, imajo pa težave z dolžino posnetkov, moteč moire, aliasing in v večini švoh kodek, težavno rokovanje…etc. Video kamere z “boljšim” senzorjem so dražje, okorne, bolj funkcijsko prilagodljive, nimajo pa tako zanimive slike kot na DSLRju, draga dodatna oprema in pa preveč razhajanj v kompatibilnosti z objektivi.

3. Tehnika

Tehnika snemanja je precej kompleksna točka, ki jo težko razložim na prvo žogo. Gre za izpiljen načina snemanja vsakega snemalca. To je kot dodatna vrednost snemalca, ki zna kaj več kot samo osnove snemanja. Tudi hitro prepoznavanje situacije in uporaba sebi vprid je ena dodatna vrednost. Zelo cenjeno je tudi razmišljanje kot montažer, torej da se že snema v namen montaže. Uporaba opreme tudi na drugačen način, kot je sicer njen namen. In še kakšne druge trike. Že v začetku se je treba zavedeti, da je snemanje tudi (zelo) kreativno delo.

4. Proces

Nemalo ljudi je prepričanih o snemanju kot povsem preprostem delu kjer prideš, posnameš in greš. Temu še zdaleč ni tako. Že povsem “preprosto” snemanje video intervjuja zahteva veliko pred-produkcije, produkcije in post-produkcije. Kaj šele zahtevnejše scenografije, kostumografije, režirane igre, najemanje potrebnega kadra, opreme in izvedbe samega snemanja. Za tem obstaja zelo dolg proces. Najprej se sestavi idejo, scenarij, stroškovnik, primeren kader. Naročnik mora vse to tudi potrditi. Pri večjih projektih lahko to snujemo tudi več mescev.  Za snemanje se je treba pripraviti na vse mogoče težave, tudi vremenske. Pri vsakem snemanju pa je zelo pomembno, da je prisoten tudi izkušen režiser in direktor fotografije. Po potrebi pa tudi neobremenjen asistent režije in dodaten snemalec s kamero. Po vsej tej živčni vojni pa je še čas post-produkcije, ko je treba materiale spravit lično skupaj. Šele ko enkrat na lastni koži greš skozi tak proces, ti je jasno zakaj je veliko sranja izpod rok mnogih produkcij in le malo kvalitetnih izdelkov. Dobra produkcija veliko stane.

5. Izkušnje

Dandanes ne zaposlujejo več, če nimaš delovnih izkušenj. Izkušnje v video produkciji pa se da ustvariti s popolnoma hobi projekti in z minimalnim vložkom v opremo (tudi če je izposojena). Čimveč lastnih projektov, sodelovanje pri raznih društvih, delanje pri novinarskih hišah le za referenco/klobaso in drugi načini ti prinesejo izkušnje. Sprva osebno zanimivi video izdelki ti bodo čez nekaj let totalen krap, ker vidiš kaj vse si počel narobe. To so odlične izkušnje, ki jih ne ponavljaš več in v izdelke vliješ mnogo več kvalitete. Hkrati se učiš tudi iz napak drugih. Ampak lastne ti najbolj ostanejo v spominu. Vaja dela mojstra, mojster dela vajo.

6. Konkurenca

Zaradi vse bolj (ugodno) dostopne opreme na trgu in brezplačnega znanja po spletu je posledično tudi vse več konkurence, ki “živi” od video produkcije. Na to temo obstaja več mnenj, ali je bolj sodelovati z roko v roki ali pa se grdo gledati in celo metati polena pod noge. Kritike je treba pričakovati in tudi sprejeti, če pa boste enaki tudi do drugih je povsem osebna/tržna odločitev. Seveda največ veljajo argumentirane kritike. Treba se je zavedati, da v ozadju vsaka produkcija analizira izdelke drugih in jih ima tudi za reference, kaj pomeni slabo/dobro delo.

7. Komunikacija

V kolikor se spustiš v področje video produkcije, nepreklicno to za sabo potegne tudi obvladanje marketinga, komunikologije, ekonomije, psihologije in vrsto drugih strokovnih spretnosti. Samo z znanjem “snemanja” oz. “multimedije” ne prideš daleč. Ko se je treba enkrat soočiti s trgom, morebitnimi naročniki in tudi konkurenčnimi produkcijskimi hišami, je treba znati prodati svoje znanje in izkušnje. Z vstopom v video produkcijo si kot branjevka na tržnici. To je tudi najtežja in zadnja točka, s katero se mora vsak soočit. Za razliko od trgovin/tržnic, tukaj naročniki ne prihajajo kar sami od sebe po produkte.

Če sem vas s tem prispevkom postavil na realna tla, še preden ste zabredli v finančen kolaps, ni za kej. Če pa ste še vedno motivirani in imate dobro podporo bližnjih in prijateljev, potem pa je vredno poskusiti in vztrajati.

Sem pa odprt za vprašanja in nasprotna mnenja.

Naj vam tekne,
LP
Juvan