Priložnost smo imeli testirati trenutno najbolj vročo žemljico iz Canonove vrste profesionalnih fotoaparatov – Canon 1Dx Mark II. S svojimi 16 fotkami na sekundo se sliši kot zelo hitra brzostrelka. Vendar je nam to povsem nepomemben del podatkov, saj gledamo le njegove specifikacije snemanja v namen video produkcije. Ker se uporaba Sony A7s z zunanjim snemalnikom Shogun ne obnese najbolje v vseh pogojih, iščemo nekaj bolj kompaktnega in “out-of-the-box”. Canon je z 1Dx Mark II naredil ravno to. Ustvaril je kompakten stroj, ki ni le sposoben streljati video v 50 sličicah na sekundo in v 4K resoluciji, ampak je tudi hiter za uporabo, ima vzdržljivo baterijo in omogoča fotografiranje.

Preverite, katere lastnosti smo v času testa preizkusili:

Hitrost akcije – med najbolj bistvenimi stvarmi, ki jih iščemo pri kamerah in fotoaparatih, je hitrost od potega kamere iz nahrbtnika do začetka snemanja. Ni potrebno omenjati, da sestavljanje Sony A7s+Shogun snemalnika traja vsaj 3 minute. V tem času se lahko poruši že cel svet. Zato nam je bil vedno všeč Canon 5D Mark III, ki je delal instantno in brez posebnih dodatkov. Enako bi se obnesel 1Dx MK2, ki potrebuje od potega iz nahrbtnika do snemanja približno 3-4 sekunde. Nobenih snemalnikov, kablov, ročk… Svoje delo opravi takoj in zanesljivo po preklopljeni ročki na ON in pritisku na REC. Zato se mu tudi reče profesionalni fotoaparat.

Snemanje v 4K 50fps – doslej so v več sličicah na sekundo snemale le boljše video kamere. V 4K resoluciji pa še manj njih. Ker je potreba po tej resoluciji v porastu, se pojavljajo tudi fotoaparati s to funkcijo. Takih z več sličicami od 25-ih pa doslej še ni bilo. Zato je Canon 1Dx Mark II v industriji presenetil marsikoga. Več sličic na sekundo naredi dogajanje bolj gladko in privlačno za oko. To bo za mnoge “must-have” funkcija. Enako velja za nas, kjer 90% stvari snemamo le še v 4K resoluciji. Edini problemček te kamere je le, da 4K ne snema v “full-frame” načinu, ampak ima približno 1.3x crop faktor. Zaradi česar postane široki 24mm objektiv na 1Dx Mark II malo manj široki 32mm.

CF/CFast kartice – ob branju specifikacij Canon 1Dx MK2 in po raznih spletnih testih, ni nikjer zapisano ali najhitrejše CF kartice zmorejo zapisati 4K/50fps. Prijetno nas je presenetilo, da naši dve najhitrejši kartici Toshiba 1066x 64GB in Sandisk Extreme PRO 32GB zmoreta zapisati med 12-16 sekund dolge 4K/50fps posnetke (ki se pretvorijo v 24-32 sekund. Na 64GB kartico spravimo 6 minut video materiala). Da sta teoretično sposobni, sem bil prepričan že pred testom, saj jih uporabljamo pri zapisovanju cDNG videa iz Canon 5D Mark III. Za 1Dx MK2 pač ni bilo podatka ali programsko sprejme 4K na kaj drugega kot najhitrejše CFast kartice. Težava s CF karticami nastane pri snemanju daljših nepredvidljivih situacijah, ko ne veš, kdaj se bodo zgodile. Ko se enkrat zapolni “buffer” pri zapisovanju, traja kar nekaj sekund, preden se spet sprosti. Če boste lovili nekoga, da bo skočil z mostu, ga verjetno ne boste ujeli v pravem trenutku.

Velikost aparata – ni potrebno posebej komentirati, da je Canon 1Dx Mark II precej manjši od katere koli profesionalne kamere. Zato nam je tudi toliko bolj všeč. Z izgledom fotoaparata smo lahko bolj subtilni in neopazni kjerkoli na terenu. Če bi se na plaži pojavili s Sony FS7 in snemali domačo žival, bi zelo verjetno postali središče pozornosti. In glede na masivno sestavo 1DxMk2 niti ni tako težak. Na oko rečeno je lažji od polne sestave Sony A7s s Shogunom. In absolutno bolj ergonomičen. Minus je le to, da nima premičnega zaslončka.

Vzdržljivost baterije – glede na to, da smo pri produkciji prejeli aparat na test le za 24 ur in brez dodatne baterije ali polnilca, se je le-ta vseeno izvrstno obnesel. Posneli smo ogromno različnega materiala – od zunanjih posnetkov, studijskih in tudi take v temnih pogojih. Najprej je bila bojazen, da bo baterija prehitro izhlapela zaradi snemanja. Za vsak slučaj se je vseeno zelo varčevalo pri uporabi, ker bi bilo zelo neprijetno polovico testnega časa v torbi nositi neuporaben kos opreme. Za fotografijo verjetno porabi mnogo manj baterije in zato bi zdržala še kak dan dlje.

ISO občutljivost – glede na to, da uporabljamo tako Canon 5D Mark III, kot tudi tako imenovani “low light monster” Sony A7s, nas ISO sposobnost Canon 1Dx Mark II pozitivno preseneča. Je definitivno boljša od 5D Mark III, ni pa spet toliko slabša od A7s. Pri slednjem se mnogokrat, v slabših svetlobnih pogojih, visokega ISO raje izogibamo, ker naredi precej mehko sliko. Pri 6400 ISO je slika sicer že opazno šumnata v temnejših predelih, ampak se da, z nekaj programske obdelave, to lepo zgladiti. Glede na to, da smo stalno snemali v 4K/50fps, je bilo potrebno imeti hitrost zaklopa konstantno na 1/100. Zato je še toliko bolj pomembno imeti dovolj svetlobe ali spodobno ISO občutljivost. Ob sončnih razmerah pa pač ND filtre.

Samodejno ostrenje (video AF) – ena od pomembnejših marketinških točk Canon 1Dx Mark II je samodejno ostrenje v video načinu. Čeprav je v veliko primerih samodejna ostritev moteč element, saj ga lahko zmoti že prehiter premik ali prehitro potujoč element preko kadra. V kolikor pa se AF uporablja v optimalnih pogojih za pomoč pri določevanju prave ostrine, je to zelo uporabno orodje. Sicer je še vedno malce prehiter pri spremembi iz točke A v točko B, zato upam, da bodo kdaj dodali še funkcijo določanja hitrosti premika ostrine. Verjetno bi ga super izkoristili tudi pri uporabi steadicam gimbala, kjer nimamo možnosti ostritve drugače kot z dodatnimi brezžičnimi napravami. V našem testu smo AF imeli vklopljen večino časa, razen pri snemanju detajlov, ko AF ni bil sposoben slediti premikajočim se elementom. Malo nerodno je edino tapkanje po zaslonu, če držimo fotoaparat v roki.

Barve in možnost korekcij – čeprav se je Canon potrudil čim bolj ohranit podatke iz senzorja in shranjuje video v Quicktimov Motion-JPEG video standard, je v preosvetljenih delih videa več ali manj vse izgubljeno. Definitivno ima Sony A7s s Shogunom več širine med najsvetlejšo in najtemnejšo točko. Zato bi bil vesel, če bi Magic Lantern naredil svoj čudež iz 1Dx Mk2. A se to žal ne bo zgodilo zaradi togosti vodilnih v Canon podjetju, ki so jim prepovedali poseg v profesionalno linijo DSLRjev. Za potrebe snemanja smo morali na pamet sfrizirati nastavitve profila, saj nismo imeli časa iskati in nalagati vsaj Technicolor Cinestyle profila. S slednjim se prepreči preveč kontrastne in saturirane barve, ki jih lahko naknadno lažje reguliramo v post-produkciji. Na splošno nam je že kožna barva mnogo bolj naravna kot pri Sony A7s. Za lastne potrebe bi zato imeli mnogo manj dela v post-produkciji kot pri Sony A7s, kjer smo za Wudang Pai Kung Fu skoraj spustili dušo.

Svoje izkušnje uporabe smo strnili tudi v kratek kolaž posnetkov, ki so bili posneti v 4K/50fps in naknadno še malce barvno obdelani. Tistih 50 sličic na sekundo naredi svoj čar upočasnjenega ritma in ogromno pripomore pri vrednosti produkcije. Škoda le, ker nismo uspeli testirati še 100 sličic na sekundo v HD načinu, ki ga 1Dx Mark II tudi omogoča.

Glede na to, da se tehnologija hitro in vztrajno razvija, se moramo vprašati še, če se nam splača investirati v tako opremo. Ali nam plačani projekti povrnejo strošek investicije? Glede na to, da Canon 1Dx Mark II ta trenutek stane malce več kot šest tisočakov, se zanj mnogo ljubiteljev in pol-profesionalnih snemalcev ne bo odločilo. Še v profesionalnih vodah se bo večina raje odločila za Blackmagic Ursa Mini 4.6K, ki ponuja mnogo več za podobno ceno. Slednja nam je antipatična le zaradi velikosti, zamudnega dela z njo in požrešnosti baterij. Smo v precejšnjih dvomih, s čim bi prej pokrili investicijo. Zato zaenkrat ostajamo pri Sony A7s in Shogunu, dokler se ne pokaže prava priložnost za eno od teh novih mašinerij.  Dejstvo je, da dobre in kvalitetne posnetke ne naredi le kamera, ampak je potrebno poznavanje še mnogih drugih spektrov. Več o tem lahko najdete v e-knjigi: 10 rešitev najpogostejših napak v video produkciji.

Naj vam tekne!