Moramo si priznati, da je danes skoraj nemogoče najti sanjsko službo – kvalitetno delovno okolje, brez stresa, dobro plačo in prilagojen delavnik. V realnosti delodajalci od nas pričakujejo, da bomo opravljali najmanj 10 različnih poklicev za minimalno plačo in to kadarkoli se bo njim zahotelo. Mogoče se zdi, da posplošujem… morda sem edini, ki sem imel točno takšno izkušnjo. Zato se danes vse več dobrega kadra pomika k samozaposlitvenim statusom, ko sami izbiramo svoje naročnike, razporejamo delovni čas in zaslužimo toliko, kot smo vredni. Torej, v realnosti za drobiž in 24-urni delavnik. Vsaj tako opažam, da se dogaja na prostem trgu. No, seveda ne povsod. Če si recimo spletni trgovec, ne boš nikoli prodajal svoje robe za enako ceno, kot si moral plačati zanjo. Tipična praksa je, da je nabavna marža le 1/3 končne cene (ali še manj, če se da). Torej 10%-30% popusti ne bodo pokopali trgovine. Medtem, ko mi ni razumljivo, kako lahko mnogi s.p.-jevci poslujejo le z desetino (ali manj) zaračunanih stroškov. Predvsem se to najbolj izkazuje v kreativnih vodah. Če ste v Sloveniji kreativni izvajalec (video, foto, audio, oblikovanje,… itd.), potem se lahko celo Rdeči Križ skrije proti vaši dobrodelnosti. Ampak važno, da se “nekaj dela”, kajne?

Dajmo si naliti čistega vina in priznati, da je fajn biti sam svoj šef. Ni pa prav nič fajn, ker je potrebno delati od jutra do sutra, če hočeš preživeti tekoči mesec. In ta stres ne morete očitati nikomur drugemu kot samemu sebi. Zakaj? Ker ste le še eden od mnogih v verigi nizkocenovcev, ki so podrli vrednost lastnega posla. Naj povzamem tipično razmišljanje: “Vsak denar je dober, samo da je.” Če je poročno video snemanje vredno vsaj 2-3 tisoč evrov, ga boš točno ti z veseljem spacal za 200€.  In vsak naslednji projekt ne bo vreden več kot to, ker si na ta način postavil svojo vrednost na trgu. Hkrati si še podrl splošno vrednost dela na trgu češ: ”Un pa lahko naredi za 200€ čist fajn.” Samo zato, ker je “vsak denar dober, samo da je.” No, upam da so tudi mladoporočenci zadovoljni s tvojimi zmazki. Ko pa boš kupoval naslednjo kamero, jo boš zagotovo kupil le za desetino cene. Če verjameš v mavrične samoroge.

Pravzaprav obstaja nekaj dolgoročnih rešitev, kako ne postati suženj lastnega dela in naivno verjeti, da ste še vedno sam svoj šef. V resnici je vaš šef vaša država, ki ji morate plačevati prispevke, davke, zavarovanja in pokojnino. Hkrati, če uporabljate razne tehnikalije, plačujete še internet, telefon in televizijo. Če ne živite ravno pri starših, plačujete še najemnino, stanovanjske stroške in elektriko. Aja, pa jesti je tudi treba nekaj. Zelo pikro rečeno.

Rešitve so zelo preproste:

Manj zastonjkarskega dela

Vsak naročnik, ki ne razume, da vaše delo ni brezplačno v resnici ni vaš naročnik. Gre le za izkoriščevalske navade mnogih nemoralnih oseb, ki brez dlake na jeziku nategnejo kogarkoli lahko. Razne obljube tisočerih poslov, ki vam jih bodo ”zrihtali”, so vredne toliko, kot je vaš posel z njim. Nič. Velika razlika je, če ste sami željni za nekoga ali za nek poseben namen narediti nekaj pro-bono ali če vas v to silijo drugi. Eno se imenuje izkoriščanje, drugo pa družbeno-koristno delo. Uganite, kaj je katero.

Efektivno razporejen čas dela

Dan ni neskončen. Delajte efektivno od zgodnjih jutranjih ur in si dajte mir v popoldanskih. Vem, težko je početi kaj drugega kot tisto, kar delate najraje. Če boste svoj čas namenili še za kaj drugega kot delo, vam bodo hvaležni bližnji, družina in prijatelji. Kar pa se dela tiče – prioritizirajte projekte, ki vam prinašajo denar in manj tiste projekte/delo, ki ga ne.

Striktna cenovna politika

Razdelajte si svoj cenik – koliko stane amortizacija opreme, koliko priprava scene, koliko čas snemanja, koliko delo montaže posnetkov, animiranje, barvna korekcija, izvažanje projekta in druge drobnarije. Vsak mali ali velik podjetnik ima svoj cenik in na podlagi katerega opravlja svoje storitve. Zakaj ga ne bi imeli še vi. Minimalistične urne postavke so stvar izkoriščanja v študentskih časih in so popolnoma nerelevantne z vašim znanjem, uporabljeno opremo in porabljenim časom na projektu.

Vsak posel ima svoje posebnosti, ki jih je potrebno čimprej obvladati in se izogniti bankrotu. Mogoče bomo nekoč (osebno upam, da kmalu) potrebovali tudi v kreativni industriji redni inšpekcijski nadzor nad kvaliteto dela, preprečevanjem cenovnega dumpinga in načinom izvajanja storitev (izkoriščanje podizvajalcev, piratski programi, ilegalno uporabljene medijske datoteke, snemanje na nedovoljenih lokacijah, uporaba brezpilotnih letalnikov brez dovoljenj,… itd.). Le na ta način bomo prisiljeni delati za primerno plačilo in se hkrati ne bomo praskali po glavi češ: ”Nekdo drugi bi šel to delat za dosti manjši denar.” Ker ne bo nihče več pomislil na to.