Članki

Mali in veliki šalabajzerji slovenskih podjetij

Vse večkrat me pogrejejo cvetke malih in velikih podjetij, ki se do video produkcijskih podjetij obnašajo, kot da so oni center vsega in od produkcije pričakujejo čudeže. Male cvetke pridejo od  majhnih podjetij, ki imajo majhen biznis in hočejo za male pare izjemen TV oglas ali celo najboljšo predstavitev podjetja. So pa zato overdose cvetke od ogromnih podjetij, ki obvladajo svoj posel, imajo izjemno kompleksen proces kakršnega koli izdelka že, potem pa od video produkcije pričakujejo v čimkrajšem času za čim bolj ugoden denar naresti top šit TV oglas ali celo profesionalno predstavitev podjetja. In v Sloveniji (žalostno) obojih primerov ni malo.

Tako kot vsak izdelek katerega koli podjetja ne nastane čez noč – od ideje, raziskave, načrtovanja, testne faze, marketinga in do splavitve, tudi pri video produkciji veljajo ista pravila. Taka podjetja pa se do produkcij obnašajo, kot da je video produkcija sinonim za televizijske reportažice (kar jih mnoge poceni video produkcije tudi izvajajo v malenkost olepšani obliki). Le da televizije pridejo z eno ogromno televizijsko kamero in češkim reflektorjem, posnamejo par tiltov in švingov, na koncu vržejo vse skupaj v hitro montažo brez kakršne koli obdelave iz katere dobijo nesmiselno zgodbo in to prodajo nategnjenemu podjetju. Dvodnevni projekt, mogoče tri, če je bil snemalec (pre)večkrat na čiku. Tak video izdelek  vsebuje le prvo črko besede kvaliteta in se nadaljuje v znani organ.

Kakšna bi bila rešitev za šalabajzerske stranke? Elegantne rešitve ni. Sem mnenja, da morajo na lastni koži občutiti isto situacijo z lastnimi strankami. Banalen primer na mizarju;

Pride stranka k mizarju in se skupaj s svetovalcem usede in pogovori o pohištvu, katerega stranka želi. Stranka pove, da bi rad veliko omaro, ki paše v njegov oddaljen kot nove dnevne sobe, kjer že ima v Lesnini kupljeno kompletno pohištvo in zato novo omaro želi v popolnoma enaki barvi in stilu, kot je preostalo pohištvo. Vrata omare morajo biti iz istih stilskih linij, priporoča zlat odtenek s steklenimi površinami, da se lahko vidi v notranjost omare. Svetovalec si vse zapisuje in že na okroglo preračunava čas in strošek, ki bo za tako omaro nastal. Na koncu stranka še doda, da bi to rad zelo ugodno in hitro dobil, ker ga je že preostalo pohištvo iz LESNINE precej oskubilo. Najkasneje do pojutrišnjem, ko pride na obisk stara mama. Svetovalec že vidi, da se stranka ne zaveda o poteku izdelave takega pohištva in ji poskuša razložiti, da to ni ne poceni, niti tako hitro. Do sedaj nima nobenih mer velikosti take omare, nobenega primera ostalega pohištva in kakšni morajo biti vzorci na vratih, kako so robovi obrobljeni, točnega odtenka barve, kakšen je ta kot v stanovanju, kakšna bo notranjost omare in iz kakšnega lesa pravzaprav bo. A stranka mu samozavestno začne kazati z rokami velikost omare, da naj bo iz iverke, ker je cenejša in še nekaj podobnih dil ima v avtu, da ne potrebno naročati novih, barvo pokaže na primeru svinčnika, ki ga ima svetovalec slučajno na mizi, vzorec iz vrat pa kar nariše na list papirja kot 5-letni otrok in hkrati zraven še skico stanovanja kjer bi omara bila. “Je to vse kar rabite?” še vpraša stranka in da na mizo dvesto evrov.

Naj vam tekne,

LP
Juvan

PS: S prispevkom ne gojim nikakršnega sovraštva do podjetij, je pa potrebno nerealna pričakovanja postavit na realna tla.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.