Cona udobja je cona osebnega propada. Živiš v času ali kraju, kjer ti nič ne manjka a vendarle so dnevi in celotno dogajanje identični iz dneva v dan. Po eni strani ti take razmere ugajajo, a se hkrati grozno dolgočasiš in stalno iščeš začasne rešitve (popivanje, kofetkanje… etc). Misel na spremembo dolgočasne/stresne službe, kjer točno veš koliko zaslužiš in kdaj končaš je za mnoge zato nepojemljiva. Zakaj bi pustil nekaj od česar je odvisno življenje v neodvisnosti? Smešna je ta beseda “neodvisnost.” Hoditi v dolgočasno/stresno službo, prebiti tam od 8-10ur ali več in nato doma preostali čas dneva pričakovati, da bodo najbližji poslušali vedno enako jamranje. To ni neodvisnost. To je cona udobja v suženjskem sistemu.
Zagotovo mnogim to ugaja ali pa so se temu načinu življenja povsem prilagodili. Tudi sam sem že večkrat pristal v coni udobja. Imel sem službo, ki mi je bila po eni strani pisana na kožo, vendar tako globoko izkoriščevalska, da sem se je mogel znebiti. Ker ko enkrat delaš nekaj, kar ti je v veselje, dopuščaš preveč stvari. Hkrati ti taka služba narekuje način preostalega življenja. Zadnja leta pa je nastala drugačna cona udobja. Čeprav sem sam svoj šef in delam stvari, ki meni najbolj odgovarjajo že predolgo počnem stvari na enak način. Ko prideš do točke, ko že ne veš več kaj bi, potrebuješ spremembe.
Te spremembe so mogoče za mnoge povsem banalne. Ljudje smo si različni in mnogim so stvari lahko samoumevne ali celo težko dojemljve. Doslej sem (zaradi veliko slabih izkušenj v preteklosti) vse stvari počel v majhnih krogih poznanih (in tudi ne tako video orientiranih) ljudi. To bi rad spremenil. Zato bi odslej k ustvarjanju povabil nove somišljenike in s tem razširil krog ustvarjalnih ljudi. Najsi bi delali zanimive filmske projekte, skeče (obožujem RWJ, Corridor, RocketJump in podobne), mi pomagali pri snemanjih v produkciji in pri ustvarjanju stock posnetkov. Dober kolega mi je nedolgo nazaj pravil, da pri tovrstnem delu potrebujem ljudi, ki so se pripravljeni učiti. Jaz pa bi k temu še dodal, da morajo v tem uživati. Četudi je polno vzponov in padcev.
Cona udobja je slaba tako umsko kot karierno. V življenju bi se morali vedno gnati k napredku, k novim stvarem in odkrivati še neodkrita področja. Rad snemam in ustvarjam, zato mi je muka ostati na eni točki, ki sicer deluje, a mi ne prinaša osebnega zadovoljstva. Nič ni večno v današnjem času, še najmanj pa so večne naše “službe”. Danes je lahko video ustvarjanje še aktualno, čez nekaj let bo morda umetna inteligenca znala agregirati boljši video, kot ga lahko človek. Takrat bomo snemali na retro (digitalni) način in se počutili kot tisti, ki danes še v temnici razvijajo in režejo filmske trakove. Zakaj ne bi potem užival v svojem delu, dokler še lahko.
Si morda snemalec, lučkar, scenarist, organizator, statist, režiser, producent, makeup artist, asistent ali vsaj zelo zainteresiran se učiti? Potem preveri na tej strani, če si iz okoliša, kjer trenutno iščemo tako ekipco kreativcov. Povežete se lahko z nami na Facebooku ali pišete kar meni osebno za kakšna specifična vprašanja.