Članki

Kaj tehnološki napredek foto/video kamer pomeni za video produkcije?

Še 10 let nazaj je zelo redko kdo uporabljal fotoaparat za izdelavo profesionalnih video izdelkov. Šele 2008 je Canon naredil preboj z video podporo na DSLRju 5D Mark II aparatu s polnim formatom (full frame). S podpiranjem 1080p (HD) resolucije na profesionalnem fotoaparatu so se odprle neštete opcije v profesionalni in ljubiteljski video industriji. Naslednik Canon 5D Mark III leta 2012 je to tehnologijo le še izboljšal. Istočasno pa so že nastajali tudi konkurenčni aparatu ala Lumix GH1/2, Nikon D700, ipd. Danes pa imajo praktično vsi DSLRji in brezzrcalniki podporo video snemanja, v večini v 4K resoluciji. Ali celo 6K. Zdaj so obeti že celo za 8K. Zgolj v 10ih letih je tehnologija video snemanja na fotoaparatih eksplodirala. Vendar, ali to pomeni tudi, da se je video produkcijska storitev približala manjšim naročnikom? Ja in ne. Odgovor je kompliciran.

Oprema ne odraža kvalitete storitve

Najprej moramo razjasniti, da draga profesionalna oprema še ne pomeni, da bo končni video izdelek Hollywoodski. Lep praktični primer je, če najdražjo opremo porinemo v roke popolnega amaterja. Z njo ne bo naredil prav nič boljši izdelek, kot če bi mu dal najcenejšo opremo. Medtem, ko profesionalcem z izkušnjami lahko v roke porineš tudi iPhone 10 in bo njegov končni izdelek na nivoju visokoproračunskih profesionalnih del. Zato ni neverjetno, da profesionalne produkcije za določene kadre in situacije uporabljajo cenejšo in manj sposobno video opremo. Lažje za denarnico je za določeno eksplozijo avta vanj položiti en Sony A7SII brezzrcalnik, kot pa 20x dražjo profesionalno video kamero. Ali namontirati na čelado statista zelo lahek brezzrcalnik Sony A7II z manjšo lečo, ker večje profesionalne kamere pač ni mogoče. Seveda je situacij in razlogov za uporabo manjših in cenejših fotoaparatov še nešteto. A profesionalni studiji še vedno primarno za svoje delo uporabljajo večje, težje, dražje in kvalitetnejše kamere. Predvsem ker so konsistentne, imajo več možnosti razširitve, manj možnosti okvare in dajo specifičen videz končnega izdelka.

Poplava video produkcij s fotoaparati

Da sem začel ta zapis me je prepričal zelo zgodnje najavljen Canon EOS R5. Brezzrcalnik, ki bo trgu brezzrcalnikov dal nekaj svežega vetra. No, če napovedi karakteristik kakorkoli držijo. Ker sem znatno izboljšal svoj stil snemanja ravno z DSLRjem 5D Mark III, imam na to temo posebno vez. Večina produkcij zadnjih 10 let je začela delati s fotoaparatom. Ker je bilo ceneje dobiti opremo, lažje si dobil posel zaradi nižje cene in s fotoaparatom si lahko naredil določene kadre, ki jih z običajno video kamero pač nisi mogel. Zdaj, ko so popularni tudi ročni stabilizatorji, so brezzrcalniki in DSLRji še posebej uporabni za razna dinamična dela. Vsak si lahko že privošči osnovni brezzrcalnik in en stabilizator in se že okliče za video produkcijo. Takih je bilo in še vedno bo ogromno. Ampak, če se vrnemo na razliko med amaterjem in profesionalcem v prejšnjem odstavku, bo vso to tehnologijo in tehnike še najbolje znal izkoristiti tisti z izkušnjami dela video produkcije. Celoten čar video produkcijskega procesa ni le v znamki in modelu kamere. In tukaj se loči plevel od pridelka.

Zakaj čakam Canon EOS R5

Pravzaprav se veselim prihoda Canon EOS R5, če bo res vključeval 4K v vsaj 60fps brez cropa, IBIS stabilizacijo, 8K in da bo autofocus za video in foto deloval brezhibno na že obstoječih Canon EF lečah. Ker bi res rad zamenjal zgodovinski 5D Mark III. Sicer sem doslej uporabljal kamero Sony FS700+Shogun Inferno in brezzrcalnik A7S+Shogun za večina projektov. Recimo brezzrcalnik sem lahko obesil na DJI Ronin-M stabilizator, medtem ko sem imel FS700, ki je pretežak in prevelik za stabilizator, vedno pripravljenega za bolj specifične kadre in počasne posnetke – ker je s podporo 4K 60fps in 120fps še vedno kompetentna kamera. Medtem ko Sony A7s pač nima nič boljšega kot 4k 30fps. Pa še to na zunanji snemalnik. Ker niti A7SII nima več kot 30fps, me sploh ne zanima nadgradnja. Lumix GH5 je tričetrtinski senzor in bi izgubil precej snemalnega kota. Pri Lumix S1R sicer dobim vse, a za to ceno spet nimam autofocusa in z EF lečami ne bi mogel niti uporabljat kot fotoaparat ob priložnostih. Če EOS R5 ne bo zadostil pričakovanjem, bom pa pač res moral poseči po Canon 1Dx Mark III, ki pač ima vse kar potrebujem. Je pa seveda finančni zalogaj in že preseže celo nakup osnovne profesionalne video kamere. Medtem ko bo kamera FS700 pač še morala malo zdržati, ker na trgu ni kompetente smiselne zamenjave za to kar mi nudi.

Kamera je najmanjši del video produkcije

A ob vseh teh tehničnih lapsuzih je kamera še najmanjši faktor kvalitete končnega izdelka. Pomembna je zgodba, primerne lokacije, kadriranje, režiranje, izgled igralcev, statistov, osvetlitev, audio, montaža, barvna obdelava, efekti… Če kupiš kamero, je to šele 5% celotnega procesa. Bolj ko se začneš ukvarjati s tem, manj se obremenjuješ z novo tehnologijo. Je pa super, če lahko specifične situacije rešiš z manjšim aparatom, kot s tankom od opreme. Ziher se še najdejo filmski studiji, ki še vedno snemajo na fizičen filmski trak. Ker le filmski trak že naravno doda specifičen filmski šum, ki se je s pojavom digitalnih kamer izgubil in ga zdaj dodajajo v post-produkciji. Tehnologija, ki je stara 100 let pač ima svoje prednosti in (veliko) slabosti. Seveda končni gledalec tega niti ne bo opazil. Ker je še 95% ostalih stvari, ki naredijo izdelek odličen. Zato sem mnenja, da bo kvaliteta kljub poceni aparatom še vedno visoko cenjena. Ja, naročniki bodo lahko izbirali med poceni storitvami in vedno več bo takih video produkcij. A za kvalitetno in profesionalno izvedbo izdelka se bo še vedno odštelo visoko ceno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.