Trdi disk (HDD – Hard Disk Drive) je naprava za shranjevanje podatkov, ki je sestavljena iz magnetnih plošč in igle. Igla se pomika izredno hitro, tik nad vrtljivimi magnetnimi ploščami in prebira podatke po različnih lokacijah plošče (ali več njih). Po nekem času (zaradi starosti ali obrabljenosti) lahko slišimo glasno pomikanje igle po ploščah. Ja, to je igla. Plošče se vedno vrtijo z isto hitrostjo in ustvarjajo konstanten zvok ter vibracije. Ker se vse to dogaja fizično znotraj male škatlice, je veliko razlogov za odpoved take naprave. In s tem izgubo podatkov. Prenosni trdi diski so še toliko bolj izpostavljeni poškodbam, če nismo previdni pri transportu.
Za našo video produkcijo bi bila izguba kakršni koli podatkov katastrofa. Zato nam je prioriteta osveževati trde diske, skrbeti za njihovo brezhibno delovanje ter delati kopije večine podatkov. Vsak malce večji projekt lahko zasede od 500GB naprej, nekateri tudi več terabajtov. Surovih datotek večjih projektov običajno ne shranjujemo dlje od enega leta, ker bi sicer imeli preko 500TB le surovega materiala vseh preteklih projektov (za primerjavo: 4TB disk danes stane 130,00€). Strošek oskrbovanja take baze diskovja pa je nepredstavljiv. Zato nam je pomembno skrbeti le za končne izdelke projektov in stock posnetke. Vseeno pa se moramo držati kar nekaj navodil, da tudi taki podatki ne izpuhtijo. Doslej še nismo imeli niti enega primera odpovedi trdega diska. So pa diski izpred 8+ let začeli neznosno škrtati, zato so postali le še utež za papir ali podstavek za pijačo.
Tipični razlogi za odpoved trdega diska:
Fizična poškodba diska
Ob fizičnih poškodbah se ne poškoduje le zunanjost diska, ampak se znotraj diska premaknejo tudi vsi zelo delikatni elementi. Igla popraska površino magnetne plošče in s tem uniči podatke. Še večja katastrofa pa je razbita magnetna plošča. Za odpoved je dovolj že samo poškodovano čipovje, ki povezuje zunanjost in notranjost diska. Tudi odpiranje diska lahko škodi delovanju, saj je notranjost povsem izolirana od zunanjosti. Vsakršen prah in delci iz ozračja lahko potencialno škodujejo pri branju podatkov.
– Prenosni računalnik ali prenosni disk NIKOLI ne vržemo po tleh (ali karkoli vržemo nanj).
– Prenosnega računalnika ne vlečemo/rinemo po mizi na silo (vibracije poškodujejo disk).
– Vročega diska ne nosimo na mrzlo in obratno (kondenzacija je instantna smrt).
– V zimskem času ledenega prenosnega računalnika, z notranjim trdim diskom, ne prižgemo takoj (počakamo, da se v celoti prilagodi sobni temperaturi).
– Trdega diska ne priključujemo na napajanja, ki niso predpisana za napravo.
– Diska ne približujemo magnetnim poljem in zvočnikom. Magnet instantno izbriše vse podatke iz plošč.
– Za prenos podatkov na fizičnem disku je najbolje uporabiti SSD diske.
– Trdega diska nikoli ne odpiramo.
Disk vedno napolnimo do skrajnosti
Trdi diski imajo sicer svojo omejeno kapaciteto, vendar to ne pomeni, da jo izrabimo do njene skrajnosti. Moramo si predstavljati, da se podatki ne zapisujejo povsem linearno oz. samo na določen sektor diska. Podatki so razbiti po celotni površini. To pomeni, da več kot je podatkov, bolj je disk obremenjen. Ko enkrat skoraj doseže maksimalno kapaciteto, ima neznosno nalogo še vedno zapisovati delčke podatkov v prazne sektorje. Enako je z branjem. Defregmantacija diska bi omilila situacijo, a dolgoročno je vseeno predstavlja breme. Zato je priporočljivo vedno pustiti vsaj 10% diska praznega. Novejši operacijski sistem Windows 10 že sam po sebi, pri 10% razpoložljivosti diska, obarva barček ob ikoni za disk rdeče. Trdi diski niso več tako dragi, da ne bi investirali v sveženj praznega prostora.
Razdelitev trdega diska na več particij za več operacij hkrati
Že od nekdaj je priporočljivo imeti operacijski sistem ločen od vseh ostalih (bolj ali manj pomembnih) podatkov. Zato pogosto nastanejo dodatne particije. Če gre operacijski sistem k vragu, je potrebno povsem pobrisati le podatke na dotični particiji. Ker pa se hitro pozabi, da je particija le programsko ločen “disk” fizičnega diska, pride do problema. Kopiranje ali zapisovanje različnih podatkov na obe particiji hkrati. Disk pa lahko počne le eno operacijo hkrati. Rezultat tega bo, da se bodo operacije zelo zelo upočasnile. Po ponavljajočih podobnih operacijah se bo disk znatno iztrošil. Zato:
– Dodatno particijo diska ne uporabljamo za več operacij hkrati.
– Diska ne delimo na več particij zgolj, ker bi želeli imeti podatke na več lokacijah.
– Manjša particija se običajno rabi le za operacijski sistem (priporočljivo je sicer imeti kar posebej disk zanj).
– Če potrebujemo več particij za razporejanje podatkov, priporočamo nakup dodatnega diska.
Uporaba diska za naporne operacije
Trdi diski so vsekakor najbolj pogost medij za vsakršne operacije. Še najbolj pa so uporabni za velike količine podatkov in dolgoročno arhiviranje. V kombinaciji večih diskov se je dalo izvajati tudi naporne operacije. Dokler niso prišli SSD diski (Solid State Disk). Odslej so SSD diski vsekakor bolj primerni za naporne, ponavljajoče in masovne operacije. Cenovno pa (še) niso najbolj primerni za shranjevanje velikih kapacitet. SSD diski so zanimivi tudi zato, ker lahko opravljajo več operacij hkrati in so mnogo hitrejši. Tudi v primeru napak se okvarjeni deli izolirajo in ne uporabljajo več. Ker so zasnovani na posebnih čipih, so odporni na fizične udarce, določene temperaturne razlike in vibracije. Takšne diske uporabljamo tudi pri video snemanju, saj zagotavljajo izredno visoke hitrosti zapisovanja visoko kvalitetnih video posnetkov.
Prednosti SSD diskov:
– SSD diski znatno pohitrijo zagon operacijskega sistema.
– So bolj odporni na magnetna polja, vibracije, fizične udarce (zato so priporočljivi za prenosne računalnike).
– Primerni za naporne, ponavljajoče, masovne operacije (video produkcijo, 3D oblikovanje, računske operacije…).
– Lahko opravljajo več operacij hkrati.
– Omogočajo večje hitrosti prenašanja gor ali dol (pisanje/branje).
Skoraj desetletje nazaj smo pisali o možni rešitvi okvarjenega trdega diska, vendar ne gre pričakovati, da je na ta način moč rešiti popolnoma vsak disk. Pogosto gre le za programsko napako, ki jo je mogoče povoziti. Lahko pa si pogledate naslednji film kanadskega podjetja, ki rešuje podatke iz kakršnih koli medijev v kakršnem koli stanju. Nas osebno je praktično šokiralo kaj vse je mogoče rešiti.