Vsak kos opreme v video produkciji služi svojemu namenu in nemogoče je reči, da bi obstajalo eno orodje za ustvarjanje vseh možnih gibanj. S steadicam gimbalom se lahko le približamo gibom tračnic (slider/dolly) in žerjavi (jib/crane). Še daleč najlepše je narediti slide shot z namenskimi tračnicami. Lahko pa s steadyjem improviziramo oboje v zelo omiljeni obliki. Slednje smo preizkusili z na novo-pridobljenem DJI Ronin-M, s katerim se igramo zadnji mesec in ustvarjamo različne gibljive slike.

Seveda ne gre za povsem vsestransko video produkcijsko orodje, saj ima kar nekaj slabih lastnosti. Lahko potrdim, da je to odlično orodje za gibljive kadre, kjer lovimo ljudi, se sprehajamo ali snemamo iz različnih vozil. Stabilizacija v vseh razmerah je odlična. Dokler seveda preveč ne piha in stabilizator ne zmore primerno stabilizirati.

Pred nakupom DJI Ronin M so bili ogledani še bolj kompaktni stabilizatorji (“pistol grip gimbal“), ki se jih drži kot pištolo. Vendar je pri teh zadevah zelo omejena teža, ki jo prenesejo. Hkrati sem opazil, da ne stabilizirajo tako dobro, kot večji gimbali. Tudi po enem letu spremljanja razvoja, me niso navdušili. Bi bil pa zelo uporaben pri dopustniškem video snemanju.

DJI Ronin M je precej preprost za uporabo. Pred uporabo ni potrebno narediti nič, razen ga sestaviti, vstaviti priloženo zelo vzdržljivo baterijo in vžgati. Lahko se preko Bluetootha povežemo na telefon in ga še po potrebi nastavljamo. Osebno ga nisem potreboval prav nič frizirati. Ko enkrat nanj spravimo vso potrebno opremo in pravilno nastavimo, deluje kot je treba. No, vsaj večino časa. Pri meni se občasno brez razloga poveša stabilizacija v desno stran. Zato ga je pogosto potrebno ugasniti in ponovno prižgati. Take napake jemljem v zakup, ker je vseeno krepko cenejši od verjetno precej kvalitetnejših modelov drugih proizvajalcev. Malo denarja, malo muske.

Drugo težavo predstavlja nezmožnost prilagajanja fokusa med delom. Če se oseba ali objekt premakne, se moram z njim v popolnoma isti oddaljenosti premikati tudi sam. Fotoaparati (še) nimajo pametnega samodejnega fokusiranja, povezava fokusiranja z operaterjem pa krepko podraži celoten sistem. Zraven bi bilo potrebno dokupiti še dodatke, kjer druga oseba preko brezžičnega modula spreminja fokus. Hkrati pa še dodaten sistem za predogled, da ta ista oseba vidi, kaj operater steady gimbala sploh snema. Komplikacije do kraja.

Še zadnja poglavitna težava je fizična (ne)pripravljenost. Že ob prihodu teh takoimenovaih “gimbalov”, ki so nadomestek steadicam naprav, sem vedel, da bo s to napravo nemogoče delati konstantno več kot pol ure. Fizično nemogoče. Osebno me je že dvakrat grdo uščipnilo v hrbtu zaradi naprezanja. Ker v rokah, pol metra pred sabo, v različnih višinah držim cca. 5 kg opreme, si lahko predstavljate za kakšno naprezanje gre. Če bi šlo vedno le za snemanje v višini glave, je še vzdržljivo. Ko pa enkrat delaš nizke rakurze ali visoke rakurze in podobno, največ naprezanja požre hrbet. Občasno začnejo boleti tudi zapestja. Zato bo potrebno precejšnje prilagajanje fizične aktivnosti v to, da lahko čim dlje delam z gimbalom. Za zdravje je potrebno poskrbeti.

Zahvaljujoč moji lenobnosti, sem pri daljših pohajkovanjih na potovanjih našel boljši način nošenja gimbala kot, če ga vedno razstavljam in zlagam v nahrbtnik. Ročke sem povezal z ramenskim pasom in gibljive dele zvezal s priloženim ježkastim trakcem. Zelo uporabno in kompaktno. Za akcijo pa si pripravljen v cca. minuti. Nošenje je preprosto, edino med ljudmi ali v bolj ekstremnih terenskih pogojih je potrebno biti previden. Še zmeraj na rami nezaščiteno nosim deset tisoč evrov in več vredno opremo.

Z DJI Ronin M prejmete še nekaj nadležnih nekompatibilnosti. Ploščica je ožja od Manfrottovih, zato jih bo potrebno menjavati ob premiku kamere na stativ ali druge vrste opreme. V kolikor se uporablja zunanji snemalnik, je potreben zelo tanek, dolg in izredno gibljiv kabel za povezavo med kamero in snemalnikom (našel sem ga pri Kopterworx). Fiksiranje snemalnika/monitorja na ogrodje Ronina je tudi zapleteno. Trenutno težavo rešujem z Magic Arm ročko, ampak še ena železna utež le dodaja težo celotnemu sistemu. Glede nezmožnosti ročnega ostrenja pa sem omenil že prej.

Potencialna nadgradnja DJI Ronin M gimbala bo čez-glavna nosilna cev, s katero se bo celoten sistem lažje nosilo. Kot drugo bo potrebno najti bolj kompakten sistem ročnega ostrenja, ki ga bom lahko upravljal kar med uporabo gimbala.

Konec koncev bo novo pridobljen kos opreme za tisočaka in pol odlično služil pri našem delu. Prej ko se bo odslužil, prej bo čas za kaj kvalitetnejšega. 😉

Naj vam tekne!