Odkar sem se začel ukvarjat z video snemanjem, je kamera moja najboljša prijateljica oz. praktično žena. Poznati jo moraš v dno duše, vse kar je sposobna in česa ni. Vedno jo moraš držati z obema rokama, redno oskrbovati in pazit pred tujci. Nekaj česar res ne daš iz rok pod nobenim pogojem. Je pa seveda perspektiva in občutek snemanja s prizemljenimi kamerami pač tak kot je in mi je še vedno strast. Se pa se občutek snemalnega dela malce spremeni, ko kamero spustiš v zrak.

Snemanje iz zraka s pomočjo več-propelerskimi kopterčki popolnoma spremeni perspektivo in občutke pri tem (poleg tega, koliko denarja je v zraku). Ko je kamera izven dosega tvojih rok so edine kontrole nad njo le dve komandni paličici. Takrat spustiš tudi kakšen kakec, ker vse ne gre čisto po planu oz. si ne predstavljaš kaj se dogaja v zraku. Človek se za voljo svoje varnosti instiktivno izogne oviram, ki se mu bližajo, medtem ko zračna naprava tega ne zazna, vidno polje kamere pa ne seže vse na okoli, da bi vse stvari predvidel. Zato je vožnja s kamero v zraku psihično mnogo bolj naporna, kot če s kamero delaš na tleh.

Je pa za ceno kakšnega kakeca v hlačah vredno videti perspektivo kamere iz zraka. Posnetki so lahko z dobro kompozicijo, motivom in enakomerno/divjo vožnjo neverjetni. Moraš biti sposoben oceniti svoje zmožnosti, kaj lokacija ponuja in kako še bolje izkoristit snemanje iz zraka iz vsakršne lokacije.  Za dobre šote moraš res imeti občutek v prstih in izkušnje iz video snemanja.

Osebno nisem nikoli vozil podobnih zračnih plovil (starši mi nikoli niso privoščili takih igrač), edini približek je bil joystick od family computerja pred petnajstimi leti:) Kasneje nisem imel niti lastnega Playstationa, ker sem vse igrce igral le preko tipkovnice in miške. Kar naenkrat pa v roke dobim kontroler, s katerim upravljam napravo s kamero. Pa še poceni ni. Morda je to dobra stvar, ker se tehnike učim iz popolne nule. Največ pri vsem pa mi pomagajo FPS (first personal shooter) izkušnje igranja igrc, ker voziš napravo kot svoj “lik”. Največja pizdarija je le ocenjevanje oddaljenosti od objektov okoli sebe. Delanje le pokrajinskih šotov visoko iz zraka je najbolj džabe. Ko pa se enkrat voziš po manjših prostorih z drevesi na okoli in slediš igralcem, ali pa se voziš po industrijski hali in leteča naprava samo malo zaide iz začrtane poti te hitro stisne.

Sicer pa je vožnja z zračno napravo tudi malce adrenalinska. V samo enem tednu sem učni proces kar preskočil in šel na konkretne precej nevarne vožnje okoli premikajočih oseb na nekaj metrih, kot tudi pokrajinske posnetke daleč nad vodo in visoko nad prepadom.  Tudi v vetrovnih pogojih.

Pri vsem je omejitev letenja le še dež in velikost jajc.

Naj vam tekne,

LP
Juvan