Zadnji dnevi, oziroma že kar več tednov je zelo zanimivih za moje življenje. Zgodilo se mi je nekaj predvsem nepredstavljivega, kar sem si želel že dolgo časa, vendar vedno odlašal s slabim izgovorom. Po res srečnem naključju in dobrega priporočila starega kolega s katerim smo včasih dneve in noči nažigali prvo-osebno računalniško streljačino, sem zdaj dobil zelo perspektiven šiht, kjer moja samozavest, produkcijska oprema in izkušnje rastejo na drugo potenco. Še ne dolgo nazaj sem bil zelo skeptičen, če bom kdaj lahko držal v roki bolj profesionalno opremo, s katero bom služil svoj zasluženi kruh. No, po zelo še bolj zanimivem naključju sem zdaj srečen lastnik Sonyjeve Z1 polprofesionalne kamere, ki mi jasno zelo prav pride pri novem delu.

Stvar je taka, da sem pred mesecem začel sodelovati s tiskovno agencijo, kjer je video področje povsem nova poteza in je bilo povsem od mene odvisno, kako dobro bo uspelo. O tem, da sem bil prvič udeležen zelo pomembne konference, kjer je prisotnih mnogo ministrov iz slovenije in balkana, raje sploh ne bi govoril. Bil sem skoraj tako na trnih, kot bi šel nepripravljen na maturo. Težava je slonela predvsem na pomanjkljivi opremi – še celo dečki tam so me zbadali, da bi se moral sam zoorganizirat za kompatibilno opremo. A jebiga. AMPAK, vseeno je za prvič uspelo. Zdaj je ta šiht že malce bolj vtečen in imel sem priliko snemat že več izjav in dogodkov. Seveda s svojo pomanjkljivo opremo, saj denarja za boljšo pač NI. Samo čakal sem, kdaj se mi bo popolnoma zalomilo in bo zaradi moje slabe pripravljenosti vse padlo v vodo.

Ker pa sem človek preventive, sem brezglavo začel iskati primerno kamero za svoje delo. Po čistem NAKLJUČJU sem se obrnil na bivšega predavatelja IAMa, ki je pa po NAKLJUČJU bil pripravljen prodati svojo polprofesionalno (zame kar profesionalno) kamero za zelo mikavno ceno. Po posvetu doma in spet po čistem naključju s tiskovno agencijo, sem z obeh strani dobil podporo IN finance – namreč, osebno zaradi plačevanja šole nisem uspel pokriti kamere. Fenomenalno, še v nekaj dneh smo zlaufali dogovor in nakup kamere je bil opravljen. Že takoj naslednji dan sem imel z njo prvo nalogo – posnet izjave. Bil sem popolnoma brez skrbi, saj sem imel VSE pod kontrolo. Dobesedno sem imel manj skrbi in tako tudi manj izgubljenih živcev (le prenos kamere mi dela preglavice – ampak to je poglavje za naslednjič). Zdaj še bolj uživam v snemanju, četudi zaenkrat le za tiskovno agencijo. Če se mi bo s tega področja zdaj odprlo še več možnosti, je vprašanje časa.

Kamera je predvsem pomembna, ker ima možnost XLR priklopa, boljšega DOFa, kvalitetnejše slike, bolj wide objektiva in nasploh večje kontrole nad vsemi nastavitvami. To je moj doslej najboljši vložek, čeprav v večini s pomočjo drugih. Ali pa je to vse le usoda? Nikoli nisem verjel v usodo človeka, ampak vsa ta naključja so vseeno zelo strašljiva.

Največjo težavo mi predstavlja le to, da ne bom mogel več snemati nepotrebnih neumnosti. Ker kamera deluje na miniDV kasetah, ki niso ravno poceni, je treba biti pazljiv in ekonomičen. Sem pa za silo naštudiral, da lahko video zajemam tudi direktno iz računalnika preko Firewire povezave. Vsaj nekaj.

Razmišljam tudi o video predstavitvi kamere. What ya think?

No related posts.