Novinarsko snemanje z gospodinjsko HD kamero

Danes se lahko svoji prvi izkušnji snemanja pomembnega dogodka pred letom dni enostavno nasmejem. A takrat sem bil totalno presran in nisem niti najmanj vedel kaj pričakovati. Jasno, saj nisem imel nikakršne izkušnje s pravim televizijskim novinarstvom. Niti multimedijska fakulteta mi tega ni ponudila. Imel sem le eno bolj šalabajzarsko izkušnjo, ko sem za spletni portal naredu manjšo reportažico kolesarske parade, to je pa tudi vse od moje podlage.

Da bo skleda še bolj polna sem svoje prvo snemanje izvajal z lastno opremo, z gospodinjsko HD kamero (Canon HG-10), poceni plastičnim stativom in ne ravno primernim shootgun mikrofonom (VideoMic).

Verjetno si ne predstavljate, vendar za snemanje tiskovne konference potrebuješ kar nekaj dodatnega kablovja in priključkov, da dobiš čiste izjave govorcev na odru. Jaz tega nisem imel. S kamero in mikrofonom sem se postavil čim bližje odru, najverjetneje so me zato drugi snemalci prekleli po dolgem in počez (sem jih razumel šele kasneje). Tudi kamera vsekakor po merilih (vsaj lokalnih večjih televizij) ni primerna za tv prispevke. Njena slabost je slaba kvaliteta slike, slaba gostota zapisa, praktično nič nastavitev za šum, brez nastavitve količine svetlobe, štorast fokus in štorast zoom. Da ne omenjam, da nisem imel možnosti priklopa XLR za zvok iz glavnih mešalk. Joy joy joy. Se spomnim, da so me še mešalkarji tam zezali, da bi si moral sam priskrbet aparature za normalno delo. Ja, hell ya, ko pa sem prvič na terenu in sploh ne vem, kaj potrebujem!

Pravzaprav je ta situacija nastala iz povsem nepričakovane naveze, ko me je kolega priporočil, da bi na tiskovni agenciji pričeli s ponudbo video prispevkov. In kolikor sem jaz pameten, vsemu zanimivemu rečem “ja”, pristanem v veliki zadregi, ker je prvo terensko delo ZELO pomembno. Bodite prepričani, da sem imel veliko pomislekov glede tega dela. Bil sem pod neverjetnim pritiskom, ker četudi sem verjel v svojo sposobnost, je zmeraj možnost nesrečnega dneva. Osebno najslabše mi je nekoga pustiti na cedilu oz. ne-biti-kos v nečem, kar bi moral znat. V teoriji že, v praksi je zmeraj vse drugače. Brez izkušenj, brez uvajanja, brez predpotrebne opreme in brez možnosti odklonitve. Damn, to je bil dan in pol. =) Po tem sem svoj strah pred neuspehom ali razočaranju umiril in se danes že skorajda brez problema znajdem v kakršni koli situaciji. Mnogokrat sem celo bolj pripravljen kot večji mediji. Pha! Evolution!

Sicer pa že kar dolgo ni nič nenavadnega videti medije s kakšnimi ročnimi kamercami. Po novem se snema tudi z DSLR fotoaparati. Sicer tudi sam snemam z DSLRjem, ker mi je tako lažje nabirat material za pokrivanje končnih prispevkov.

Oh ja, kje so ti časi. Kar kmalu po teh zanimivih dogodivščinah sem si izboril precej boljšo kamero. Sicer ne ravno televizijsko, ampak jo zelo pogosto najdemo pri produkciji porničev. =) S kombinacijo DLSRja pa lahko delam take video posnetke….

Niso vsi rojeni snemalci in nismo vsi imeli veliko praktičnega uvajanja. Vse sem (žal) preizkusil na lastni koži.

LP
Juvan