Hitro delo v post-produkciji zahteva zmogljiv računalnik

S post-produkcijo sem se ukvarjal že v času eno-jedrnih AMD Athlon procesorjev, ko sem v začetniških aplikacijah želel skupaj ”spacati” posnetke, zajete med igranjem računalniške igre. Že takrat so se mi cedile sline, kaj vse so bili sposobni ustvariti iz takih posnetkov drugi posamezniki. A osebno več kot kakšen Pinnacle urejevalnik videov z osnovnimi funkcijami nisem poznal. Sicer je bil že cel problem zajeti video zaslona, saj takratni najboljši računalniki niso imeli kaj več kot giga pomnilnika, procesor pa je lahko obdeloval le eno nit. Torej je hkrati moral predvajati računalniško igro in zajemati v berljivo video datoteko. Takrat je bilo to zelo težko, če si hotel zadevo imeti posneto v visoki resoluciji.

Computer Graphic hardware

Danes so težave podobne, ampak je tudi rešitev več. Ob pojavu 4K resolucije, so se morali računalniki krepko nadgraditi. Za takšen sistem se lahko vloži tudi nekaj tisoč evrov. Niti kvalitetni HD video posnetki niso tako nedolžni, kot se sliši. Ko enkrat daš na kup na stotine posnetkov in jim dodajaš efekte, poklekne večina povprečnih montažnih računalnikov. Zato je nujno poznati ozka grla, zaradi katerih se to dogaja. V večini primerov diski niso zmožni hitro prebirati izvirnih video posnetkov, lahko pa na to vpliva tudi pomanjkanje pomnilnika. Danes je programska oprema šla že celo tako daleč, da za lažje prebavljanje uporablja tudi grafično kartico v sožitju z glavnim procesorjem (pri stiskanju določenih videov se opazi hitrost tudi do 10x). Zato je pri nakupu računalnika nemogoče reči, da za obdelavo video posnetkov potrebuješ najboljše le določene dele računalnika.

Danes je pomembnost komponent v naslednjem vrstnem redu: hitri diski (najboljši so SSD diski) in več njih, večja količina pomnilnika, hiter procesor in dobra grafična kartica. Za lastne potrebe smo za sistem komponent odšteli nekje 2000 € (vključno z matično ploščo, škatlo, napajalnikom in boljšim hladilnikom za procesor). Edino pri SSD diskih smo se šparali in vzeli le enega za operacijski sistem. Ker so bile cene teh diskov takrat še previsoke za naš budget (cena kompleta bi narasla še za tisočaka), smo raje delo porazdelili na tri večje, ugodnejše HDD diske. En za surove posnetke, drug za delovni disk in tretji za izvoz končnih projektov. Kar nam zaenkrat povsem ustreza in praktično deluje. Zelo priročna sta tudi dva večja LCD zaslona za lažji pregled in delo z efekti. En 24″ LCD zaslon nam služi že skoraj desetletje in spada v nižji cenovni rang (cca. 200€), medtem ko je drugi primarni 27″ LCD zaslon malce boljše kvalitete in z večjo resolucijo 2560X1440 (vrednosti cca 600€). Računalniški komplet za normalno delo nanese okroglih 3 tisoč evrov (cena programske opreme ni vključena).

Pri nas se je, za razliko od računalniške konfiguracije izpred štirih let, hitrost obdelave povečala za 2-krat. Lažje je delati s 4K video posnetki in shranjevanje v stisnjen format je hitrejše. Tu pa se že pozna razlika, če 30 sekund posnetka izvaža 10 minut, namesto 20. Kaj šele, če je projekt mnogo večji in zahtevnejši. Nekatere projekte izvažamo tudi po dva dni ali več. Zato ni neumno dodatno zaračunati naknadne spremembe na projektu.

Na koncu je tako, da se vedno pozablja tudi strošek računalniške opreme v video produkciji. In, ker se taka oprema običajno menja na vsake dve ali tri leta (če kaj ne odpove prej), to vseeno niso majhne številke. Vendar je to odločitev vsakega posameznika, če naročnikom opravlja dela brezplačno na brezplačni opremi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.