Z vsem spoštovanjem, vendar osebno ne podpiram sporazuma ACTA, udeležil sem se tudi protesta na kongresnem trgu, vendar pa me vseeno malce zbodejo komentarji somišljenikov, ki na to gledajo zelo kratkovidno.

Zbodlo me je pismo, ki ga je objavila Nataša Pirc Musar na svojem twitterju, ki prav tako zagovarja stališče mnogih, ki ACTA sporazume ne podpiramo. Je pa na koncu ena manjša podrobnost, ki me je zbodla v oči in dela škodo lastnemu avtorskemu delu. V predlogu avtor pisma predlaga, da se ustvari svetovna lestvica najbolj dolpotegnjenih, kjer bi najbolj popularni komadi in njih artisti dobili svoj plačan delež. Poslušalci pa bi podpirali artiste z donacijami, če bi jim bile skladbe všeč. Kolikor sem prebral njegov okvirni predlog, je v njemu ogromna luknja, ki pa je na tak način ni mogoče zakrpati. Vsaj iz mojega subjektivnega vidika ne, čeprav žal točno ne vem, kako funkcionira založniška industrija.

Recimo primer na predlagani sistem delovanja; Imamo Janeza Bonda, ki je ravnokar spesnil odličen komad, za katerega je prepričan, da bo uspešen in priljubljen med ljudmi. Med svojimi sorodniki je požel uspeh (odkrito povedano, vas domači tako ali tako podpirajo pri čemerkoli), zdaj pa želi svojo skladbo spravit med ljudi. Ker nima ravno najboljše službe, ne more veliko vložit v profesionalno obdelavo in promocijo, a svojo glasbo vseeno uvrsti v svetovno bazo, kjer pa niti po pol leta ne dobi niti cvenka. Zakaj? Ker te skladbe ni sposoben niti finančno niti marketinško spravit med ljudi. Četudi je morda skladba res dobra, za njim ni stala nobena priznana založba, ki bi skladbo zavrtela na radiu, v lokalih, na televiziji, naredila kakšen PR v medijih, natisnila CD ali kakršno koli drugo potezo. Seveda, ker vse to stane tone denarja, kar pa je tvegani kapital za artista, ki noče zaradi spodletelega poslovanja pristati v jarku z miljonskimi dolgovi. Kruta realnost.

Če pa prav razumem, dandanes delujejo založbe tako, da imajo denar za podpiranje artistov (poslovni angeli?), tudi če naredijo slabo glasbo. Artisti so vseeno plačani in lahko z nadaljnimi skladbami uspejo ali pa tudi ne. Čisto laično si lahko predstavljam, da v primeru založb za njim stoji kopica profesionalnih ljudi, ki spravijo skladbo med ljudi, tudi če je slaba (me spomni na primer Rebeca Black, kakšen crap komad je bil uspešen po celem svetu). Za samo skladbo potrebuješ profesionalno opremo za najboljši zvok, potrebuješ profesionalne obdelovalce audio posnetkov, potrebuješ marketing, promocijske poti, PR, oblikovalce naslovnic, fotografe… puf, še bi lahko našteval. In potem se sprašujemo, zakaj večino denarja pokasira založnik in ne artist?

Če bi zgoraj predlagani sistem obveljal, bi 90% industrije ostalo brez službe. Saj bi moral svež artist sam skrbeti za izdelavo skladbe, marketing, promocijo in ostale papirologije. Ampak vsi vemo, da je že ustvarjanje dolgotrajen proces, kaj šele vsa obdelava in ostale pizdarije. Mislite, da založniki obračajo miljone denarja? Koliko pa mislite da stane profesionalna oprema in storitve, ki zajemajo izdelavo ene skladbe ali celo huje – albuma?

Celoten sistem založništva mi je zelo kompliciran, tudi kako se deleži od dobička porazdelijo. Kolikor mi je znano okvirno (vsaj v Sloveniji), da večina manjših artistov živi na račun popularnejših, ker le slednji prinesejo dovolj dobička s katerim pokrijejo začetne stroške najmanj znanih.

Ampak to je le moje subjektivno mnenje, ki je lahko zelo zmotno.

LP
Juvan